Ko sem bila v Novi Zelandiji, sem preživela čudovit vikend v Takapuni (Auckland, Nova Zelandija), kjer sem pomagala pri organizaciji svetovnega prvenstva Finn Gold Cup 2015, na katerem je nastopal tudi naš Vasilij Žbogar.
S člani jadralnega kluba sem se odlično razumela, problem pa je nastal, ko so me vprašali standardno, navidez preprosto vprašanje:
“ODKOD SI?”
To vprašanje mi od nekdaj povzroča probleme.
Včasih sem rekla, da sem iz Italije (ker pač sem). Ko sem ugotovila, da sogovorniki na ta odgovor reagirajo z izbruhom nepovezanih italijanskih besed v stilu “MAMA MIA, SPAGGHETI, BUONGIORNE” ipd., sem postala Slovenka.
Najbolj me zabavajo odzivi Američanov.
“Slovenia?!? Cooool!” (med vrsticami: kako eksotično!)
“Slovenia? Yes, I know where it is, next to Russia!”
“Slovenia? Isn’t this where Dracula comes from?”
Včasih se zakomplicira, ko me malo bolj razgledana oseba vpraša, iz katerega slovenskega mesta prihajam. Ko rečem “Trieste”, me debelo pogleda in pripomne, da je to vendar v Italiji. Sledi običajna razlaga o tem, da je za to kriva meja, ki se je premaknila, ne pa jaz.
Tiste dni pa sem res dosegla višek zmede.
Naj vam torej predstavim tipičen pogovor s sodelavci na regati. Šlo je približno tako:
“Ti pa nisi naša, kajne?”
“Ne, sem Slovenka!”
“Aha. Torej si prišla s slovensko ekipo?”
“Hmmm… ne. Sem Slovenka, a ne živim tam. Živim na jadrnici, ki je trenutno na Tahitiju.”
“Razumem. Torej si priletela s Tahitija.”
“Hmmm… ne. Priletela sem s Fidžija.”
“Hmmm?… Kam pa greš po regati? Nazaj na Tahiti?”
“Ne. Grem domov, na obisk k družini.”
“Aha! V Slovenijo!”
“Hmmm… ne. V Italijo.”
Nazadnje so nesrečneži vrgli puško v koruzo in pogovor speljali na rugby.
Le kdo bi jim zameril…
