Tesnoba okrog potopljenih bark

by jasna

Svet pod vodo me po vseh teh letih še vedno zelo mika, to pa zato, ker je tako zelo drugačen od življenja na kopnem. Tam spodaj je vse tako tiho in mi smo tako zelo lahkotni in počasni.
Gibanje v vodi je ples, umetnost.
Pod vodo se ponavadi počutim ugodno, ker lebdim v objemu tople vode, a v trenutku se ta lep občutek lahko prevesi v tesnobo ali strah. Enkrat je to zaradi preveč radovedne barakude, drugič zaradi močnega toka, ki me odnaša, spet tretjič zaradi potopljene barke.
Ja, prav ste prebrali, razbitine me navdajajo s tesnobo.

Sprašujem se, ali je to povezano z dejstvom, da sem jadralka. Mogoče se potopljene barke malo bojim, ker si preveč zlahka predstavljam njeno prejšnje življenje in ljudi na njej.

Otok Pangaimotu na Tongi je poznan tudi po tem, da nedaleč od njega iz vode štrli krma železne ladje.

Najprej sem jo samo gledala in fotografirala. Po enem tednu sem le odplavala do nje, a kmalu zatem obrnila pete, češ da je vidljivost preslaba. Dejansko pa sem zbežala, ker mi je bilo nelagodno.

Ta razbitina je zelo priljubljena med mladimi, ki radi plezajo na njo in z vrha skačejo v morje.

Mene pa je najbolj mikalo, kaj se skriva pod vodo. Sklenila sem, da strah ni dovolj dober razlog, da bi se odpovedala raziskovanju, zato sem se naslednjega dne vrnila z večjo dozo poguma (tudi to, da sem zvlekla Ricka s sabo, je pomagalo). In res je bilo tesnobe iz minute v minuto manj, nazadnje sem si celo upala kukati skozi okna in odplavati v temnejše kotičke.

Presenetilo me je ogromno število rib in barvanih koral.
Koliko lepote bi zamudila, če bi dovolila strahu, da zmaga …

Bilo mi je tako všeč, da sem se tja vrnila še večkrat. Vsakič je bilo drugače. Ob plimi je bila vidljivost najboljša, ob oseki sem lahko šla globlje, pozno popoldne pa so bile barve najlepše.


Sobivanje rjavečega železa in pisanih koral bi lahko gledala ure in ure. Pa tudi take in drugačne ribe, ki se veselo “sprehajajo” iz ene kabine v drugo.

Ponavadi sem šla sama (po novem sem si upala!), enkrat pa so se mi pridružili fantje in dekleta z nizozemske jadrnice, ki tako kot jaz uživajo v potapljanju na dah.

 

Potapljanje v družbi je bolj varno, zato sem si tistega dne upala zaplavati globlje in dlje.

 

Pa še anekdota:
nekega dne, ko sem se vračala s potapljanja na razbitini, sem zavila do jadrnice, ki se nama je pridružila na sidrišču (vedno rada pozdravim nove sosede – če so fanj, potem imam v trenutku nove prijatelje, če pa niso, se pač na hitro poslovim).
“Živijo, odkod in kam?”
“Iz Vava’u na Novo Zelandijo!” (z zelo očitnim vzhodnoevropskim naglasom)
“Odkod pa ste?”
“Mi smo Rusi.”
“Aha, lepo, jaz pa Slovenka.”
Kapitan me debelo pogleda, se obrne proti kokpitu in zakliče:
“Hej, Jurij, ta punca je Slovenka!”
Jurij mi po slovensko reče:
“Kaj res?”
Jaz pa ga še bolj debelo pogledam in rečem:
“Jaz tebe poznam!”
Z Jurijem sva se spoznala pred dobrimi desetimi leti, ko sva oba trenirala otroke na Optimistih. Srečala sva se na marsikateri regati in ker je takrat delal tudi pri naši firmi Sandi Line, sem pri njem naročila novo nepremočljivo obleko, ki jo imam še danes. Kakšno naključje!

Naj dodam še to, da je jadrnica z rusko posadko sicer slovenska Shipman 63. Največja in najnovejša slovenska jadrnica, kar sem jih srečala na Pacifiku.

Kot se za Ruse spodobi, so me lepo sprejeli, mi dali v roke kozarec in poskrbeli, da ni bil nikoli prazen.

Rick se je kar malo čudil, ko sem se vrnila s potapljanja in dišala po vodki …

Morda ti bo všeč tudi to

This website uses cookies to improve your experience. We'll assume you're ok with this, but you can opt-out if you wish. Accept Read More