Marineros de agua dulce

by jasna

Ena od stvari, zaradi katerih so mi Mehičani tako všeč, je ta, da se zelo pogosto smejejo. Tu ne mislim na vljudno nasmihanje, pač pa na tisto krohotanje, ki te dobesedno zvija. Oči se ti solzijo, ne moreš se umiriti in kmalu nalezeš še vse okrog sebe.

Nekega jutra sem se s pomožnim čolnom odpeljala do marine, kjer sta me čakala Luis in Maurizio. Luis je vaški krojač, ki sem mu naročila nov sprayhood (t.j. zaščita pred vodo in vetrom nad glavnim vhodom v jadrnico), Maurizio pa njegov sosed. Na jadrnico sta prišla, da bi izmerila še zadnje podrobnosti in namestila nov sprayhood na ogrodje.

Čeprav sem sama predlagala deveto uro zjutraj, ko je morje mirno in vetra še ni, se je Luis odločil, da bomo to počeli sredi dne, češ da močno sonce pomagati napeti blago. Nisem hotela ugovarjati, on gotovo ve, kaj je najboljše! Njegov prijatelj Maurizio, ki se je javil, da mu bo pomagal, še nikoli ni bil na jadrnici ali sploh na morju. Ko smo iz zaščitene marine zapluli na razburkano morje, so nas valovi kmalu začeli zalivati. V roku dveh minut smo bili vsi trije popolnoma premočeni, do Calypso pa smo se vozili celih petnasjt minut (4-konjski motor, pač).

Plezanje iz čolna na barko je bilo spet avantura, zelo malo je manjkalo, da bi oba zaplavala. Calypso se je ob dveh popoldne, tako kot vsak dan, kar živahno gugala in zibala, pihalo pa je običajnih dvajset vozlov. Najina prijatelja sta se takoj lotila dela, a po desetih minutah je Luis na hitro pospravil in izjavil, da mora nekaj popraviti in da se bo rajši vrnil naslednjega dne. Potem je počil v smeh in priznal, da mu je slabo in da se boji, da bi nama pobruhal barko. Z veseljem sem ju odpeljala nazaj v marino. Na poti nas je morje spet zalivalo in njima se je to zdelo tako zelo zabavno, da sta jokala od smeha. Komaj sta se malo umirila, je val spet zalil enega od njiju in v trenutku sta spet bruhnila v krohot. Zmenili smo se, da se vidimo naslednjega dne ob desetih.

Marineros de agua dulce

Marineros de agua dulce

Naslednjega jutra je bilo res malo boljše, plovba do jadrnice je bila kolikor toliko mirna. Maurizio mi je med plovbo priznal, da je celo noč sanjal, da kot konjenik jaha ogromne valove.

Rick ju je z barke pozdravil:

Hola marineros!“(Živjo, pomorščaka!)

Luis pa je takoj odvrnil:

Si, marineros de agua dulce …” (Ja, pomorščaka z jezera!)

In spet sta se tako zvijala od smeha, da sploh nista mogla splezati na barko.

Morje je bilo dovolj mirno, da sta naposled le zaključila s sprayhoodom, a na poti nazaj je veter že začel dvigovati valove in spet sem na premcu imela dva popolnoma premočena Mehičana, ki sta uživala v plovbi kot znajo uživati samo otroci. Čeprav ju je voda zalivala, sta vzklikala od veselja in se drla, naj grem bolj hitro:

No te preocupe, no somos de azucar!” (Ne skrbi, saj nisva iz sladkorja.)

Na koncu sta le še ležala na dnu čolna in se zvijala od smeha.

Seveda sta nalezla tudi mene. Nasmešek, ki sta mi ga podarila, se me je držal še ves dan.

Včasih se mi zgodi, da sem zaradi valov, ki me zalivajo na poti do jadrnice, slabe volje. Ravnokar sem se stuširala, zdaj sem pa spet vsa slana! Pa kruh, ki ga imam v vrečki, bo ves moker!

Takrat se spomnim na ta dva veseljaka. Zaprem oči, globoko zadiham, se široko nasmehnem in uživam v vsakem valu, ki me zalije.

Hvala za pomemben nauk, prijatelja!

 

0 0 votes
Article Rating

Morda ti bo všeč tudi to

Subscribe
Notify of
guest

Ta stran uporablja Akismet za zmanjšanje količine nezaželeno pošte. Preberi več o shranjevanju podatkov.

0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

This website uses cookies to improve your experience. We'll assume you're ok with this, but you can opt-out if you wish. Accept Read More

0
Zanima me, kaj meniš o temx
()
x