Kako me je ocean pripravil na karanteno

by jasna
0 comment

Kaj imajo skupnega jadranje preko oceana in čepenje doma v karanteni? Na prvi pogled prav nič, seveda. Jadranje enačimo s stoodstotno svobodo, karanteno pa te dni doživljamo kot zapor. Pa vendar se mi zdi, da me je oceansko jadranje na nek način pripravilo na to težko obdobje. Kako?

Najprej seveda tako, da sem se navadila biti cele dneve sama s sabo, v tišini. To sploh ni tako preprosto, kot se sliši. Če med karanteno živite sami, potem že veste, na kaj mislim. Vsi tisti notranji zmaji, ki jim nismo nikoli dovolili na dan, ker smo jih skušali preglasiti s športom, opravki, kavicami, obiski, delom in žuri, so nam čez noč začeli strmeti naravnost v oči. Lahko nas zalijejo zelo neprijetni občutki, pa vendar je edina prava pot ta, da jim dovolimo biti. Naj nam delajo družbo kakšno uro, kakšen dan, ali teden, dokler bo pač treba. Če jih bomo brcnili skozi vrata, bodo prišli nazaj skozi okno. Ne podimo jih, saj bodo odšli sami, ko bodo opravili svojo nalogo.

Tisti, ki med karanteno ne živite sami, se verjetno soočate z drugačnimi izzivi. Intenzivno sobivanje je amplifikator lepega in manj lepega v odnosih. Pred časom sem v nekem intervjuju izjavila, da bi se moral vsak par odpraviti na morje za dva tedna, preden se poroči. Morje bi lahko zamenjala s karanteno, učinek je isti. Preizkušnja, ki je ne zmore vsak odnos. Te dni sem slišala že za tri pare, ki so se v tem obdobju razšli.

Kaj me je morje naučilo o sobivanju v majhnem prostoru?

Predvsem to, da je bistvenega pomena najti prostor in čas samo zase. Vsi moramo biti kdaj pa kdaj sami. To ni luksuz, je temeljna potreba. Moramo se umakniti v svoj svet, pa naj bo to s pomočjo knjige, filma, glasbe, meditacije, pisanja ali česar koli drugega. In ko smo v našem svetu, nas drugi ne smejo motiti. Torej je bistveno ne samo iskanje svojega prostora, ampak tudi spoštovanje prostora drugega.

Naslednja lekcija je vezana na hrano. Ko živiš na jadrnici, greš v trgovino zelo poredkoma, včasih celo enkrat na mesec. To ne zahteva samo vnaprejšnjega planiranja obrokov, ampak predvsem spremembo v razmišljanju. Pač sprejmeš, da ne moreš zadovoljiti vsake najmanjše želje in to v istem trenutku, ko se pojavi. Podobno smo se tudi mi v zadnjih mesecih morali navaditi na to, da ne gremo v trgovino vsak dan in da morda ne moremo dobiti sladoleda v nedeljo popoldne, pa če si ga še tako močno želimo.

Že velikokrat sem opazila, da so izkušeni jadralci, ki imajo za seboj ogromno milj, veliko bolj skromni in manj ošabni kot takoimenovani “nedeljski jadralci”. Tudi to naredi morje: spomni nas, kako zelo smo ranljivi, nebogljeni, nemočni. Tudi če smo iz Kanarskih krenili naduti, bomo na Karibe prijadrali ponižni. In nekako se mi dozdeva, da bo nekaj podobnega povzročila ta pandemija. Morda se bomo vsaj malo otresli arogance. Morda bomo nehali govoriti o tem, kaj vse nam “pripada”. Morda se bomo znebili razvade, da mora po spletu naročeno blago prispeti že naslednji dan. Morda bomo začeli ceniti tudi to, da bomo v trgovini našli kvas in se nam to ne bo več zdelo samoumevno. (Tako kot so v ZDA navalili na toaletni papir, tako smo v Italiji navalili na kvas in po novem vsi pečemo kruh doma). Pravzaprav sem prepričana, da se bomo globinsko spremenili. Poglejte samo Italijane, ki so se v slabih dveh tednih naučili potrpežljivo čakati v lepo urejeni vrsti pred trgovino. Če to ni čudež …

Najbolj pomemben nauk, ki sem ga odnesla z oceana, ni prišel sam od sebe. Potrebnih je bilo veliko viharnih noči, grozljivih valov in neskončnih brezvetrnih dni. Na morju sem se naučila sprejemati realnost, takšno kot je. Sitnariti in se jeziti na veter, ko ga ni bilo ali ko ga je bilo preveč, ni nikoli pomagalo. Morda prav zaradi tega danes lažje sprejemam, da moram do nadaljnega čepeti doma.

Običajno imajo ljudje, ki še nikoli niso bili na oceanu, neko predstavo o jadranju med nevihto, ki pa se zelo razlikuje od realnosti.

Veste, kaj delajo jadralci sredi nevihte? Kaj mislite? Se borijo z jadri? Tekajo gor in dol po palubi? Krmarijo pod dežjem?

Kje pa! Večino časa ležijo na kavču. Spijo. Berejo knjigo. Pogledajo kak film. Igrajo računalniške igrice. Skratka – čakajo, da mine.

Kajti čisto vsaka nevihta mine.

0 comment
6

You may also like

Dodaj komentar

avatar

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

This website uses cookies to improve your experience. We'll assume you're ok with this, but you can opt-out if you wish. Accept Read More